KORAK
Drvijo ure, tedni, obkrožaji Lune, dan dnevu komaj čuti prstov stik; po strugi druge—iste vále strmec sune, al' obzorju se obeta isti—nov premik? V kotlu krhlji brbotajo zatopljeni v vodo, s polen jeziki vroče vijejo se plazme če hlapi silijo navzgor, v svetlobo ne ustavi jih obrobje mrene prazne. Pa snop topline skoz' oblakov špranjo, od tam, kjer barvo nosi pramen svetu, nizdol posveti, povprek obide vso kotanjo; prej kot utegne se vrniti pod vajeni oltar uvidi, majski hrošč, kljub togemu oklepu, kaj poslej kazalo bo odseku nit in žar.