KORAK
Drvijo ure, tedni, obkrožaji Lune,
dan dnevu komaj čuti prstov stik;
po strugi druge—iste vále strmec sune,
al' obzorju se obeta isti—nov premik?
V kotlu krhlji brbotajo zatopljeni v vodo,
s polen jeziki vroče vijejo se plazme
če hlapi silijo navzgor, v svetlobo
ne ustavi jih obrobje mrene prazne.
Pa snop topline skoz' oblakov špranjo,
od tam, kjer barvo nosi pramen svetu,
nizdol posveti, povprek obide vso kotanjo;
prej kot utegne se vrniti pod vajeni oltar
uvidi, majski hrošč, kljub togemu oklepu,
kaj poslej kazalo bo odseku nit in žar.